SVETOVALNI SVET

Splošno

Whats-the-best-diet-plan-to-lose-weight-

OSNOVNO O MOTNJAH HRANJENJA

1. Motnje hranjenja so razširjena oblika odvisnosti, pogosto skrita, saj so diagnostični kriteriji včasih ozki, pa tudi v družbi je hujšanje sprejemljivo, preokupacija s hrano pa za mnoge del vsakdana.
2. Tovrstni problem prizadene sicer večinoma ženske, a tudi moški lahko resno trpijo zaradi motenj hranjenja. Prav tako ta odvisnost ni vezana samo na mladostnike (čeprav se tam najpogosteje pojavlja), ampak so „rizične skupine“ ljudje v različnih kriznih ali prelomnih obdobjih svojega življenja.
3. Motnje hranjenja so način izražanja globljih stisk, vplivajo pa tako na fizično kot psihično zdravje posameznika (pa tudi bližnjih). Zato je v večini primerov za okrevanje potrebna strokovna pomoč.
4. So tudi NEVIDNA ODVISNOST – pogosto je teža osebe z MH “normalna”, njihovo življenje pa postaja vse bolj bitka za nadzor nad hrano, kar spremlja samokaznovanje, če jim to ne uspe. Obvladovanje hrane jim daje vedno več občutka kdo sploh so, zmanjkuje pa jim energije za drugo.
5. Ker jih lahko označimo kot ZASVOJENOST s hrano, imajo nekaj skupnih značilnosti z drugimi zasvojenostmi:
• zasvojeni se počuti ujetega v začaran krog. Čuti, da mora nekaj početi/jemati, četudi se zaveda, da mu škoduje; obljubi, da bo jutri boljše.
• Gre za odgovor na trpljenje, občutek pomanjkanja smisla, lahko so ritual prehoda  ali pa posledica nepredelane travme.
• Zasvojeni dolgo misli, da se lahko sam reši svoje odvisnosti, če bo le zares želel in se discipliniral. Z voljo skušajo dolgo premagovati odvisnost, a se le vrti v krogu.
• Prizadeta oseba zato povečini za reševanje svoje odvisnosti rabi pomoč “od zunaj”.
Poleg podobnosti z drugimi oblikami zasvojenosti pa imajo motnje hranjenja vsaj eno posebnost – rešitev ni v abstinenci (odrekanju hrane, od katere so odvisni) temveč v iskanju načina, kako živeti tako, da hrana ne bo glavna skrb v njihovem življenju.

Glede na povedano lahko motnje hranjenja vidimo kot:
* MEHANIZEM IZOGIBANJA – oseba večino svoje energije porabi za dejavnosti okoli hrane, tako ji zmanjka časa za soočanje s problemi življenja
* NAČIN OBVLADOVANJA ŽIVLJENJA – ki sicer izgleda neobvladljivo zaradi kupa težav ali ker prizadeta doživlja, da njeno življenje obvladujejo drugi.
* NAČIN IZRAŽANJA SAMOSTOJNOSTI IN KONTROLE – kadar oseba nima občutka potrebne kontrole nad življenjem, ga lahko dobi iz kontroliranja prehrane
Poleg tega pa so motnje hranjenja lahko tudi
* REAKCIJA NA PRETEKLO TRAVMO, ki ni razrešena.

 

KJE SO „VZROKI“ 

Za vsako prizadeto osebo je splet vzrokov drugačen (v povezavi z njenimi čustvi, konkretnimi dogodki v življenju, preteklostjo, družino in družbo), hkrati pa so motnje hranjenja  tudi odgovor na družbene norme: služijo kot oblika nadzora nad čustvi in občutki, pomenijo poskus ustrezati idealu zaželjenega telesa, hranjenje je lahko  področje, ki daje občutek nadzora in prostora zase.

Če bi te „vzroke“, ki jih jaz raje imenujem “dejavniki, ki vplivajo na razvoj motenj hranjenja”, razdelili v skupine, bi dobili najmanj štiri skupine:

1. PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI OZ. DRUŽINA –  ni vzrok za nastanek motnje hranjenja, je pa lahko spodbujevalni in vzdrževalni dejavnik za motnjo hranjenja (npr. konflikti “v zraku”, ki se v glavnem ne rešujejo, nejasna komunikacija, močna kontrola staršev, ki ovira avtonomijo otroka in prilagajanje družinskih pravil potrebam otroka, prepoved izražanja določenih čustev,…). Prav gotovo pa se v družini otrok nauči ravnanja s svojimi čustvi in potrebami, dobi prva sporočila o tem, kaj je svet, kdo je on, kakšen je pravi odnos do hrane ipd. In vse to tudi vpliva na kasnejši razvoj odnosa do hrane pri posamezniku. Če hči leta dolgo gleda mamo, ki vedno hujša, zna to negativno vplivati na njeno samopodobo, pa tudi na njen odnos do hrane.

Lahko gre za totalni kaos v družini zaradi močnih problemov staršev (npr. odvisnost, nasilje ali duševna bolezen), ko otrok nikoli ne ve, ali bo kosilo, kakšno bo razpoloženje, ali bo moral pobirati črepinje po očetovem razbijanju doma…Nekompatibilnost med starši in otroki (v potrebah, značaju, dnevnem ritmu) je prav tako lahko rizični dejavnik. Če je družina mesto zlorabe nad otrokom ali zanemarjanja je to stiska, ki jo otrok lahko skuša ublažiti, izraziti ali zbežati pred njo – v hrano.

2. BIOLOŠKI DEJAVNIKI – tako študije med sorodniki oseb z motnjami hranjenja kot tudi študije dvojčkov kažejo na to, da je dednost en od dejavnikov vpliva na razvoj teh težav.
Tveganje za razvoj anoreksije in bulimije nervoze je večje pri sorodnikih v prvem kolenu v primerjavi s sorodniki zdravih posameznikov. Genetski dejavniki lahko vplivajo na pojavljanje nekaterih vrst prehranskega vedenja, kot npr. omejevanje vnosa hrane, prepoznavanje občutka lakote in izguba nadzora nad hranjenjem.
Podeduje se lahko tudi  nagnjenost k depresiji in odvisnosti.

3. SOCIOKULTURNI DEJAVNIKI – delujejo na več ravneh:
– v družini (kako pomembna je družina, kaj se skupaj počne…),
–  v družbi preko sistema vrednot in norm ter vsakodnevnih odnosov (npr. kaj je pomembno v življenju, o čem se pogovarjamo, ali lahko govorimo o svojih problemih, kaj se je…)
–  v kulturi, ki določa vrednostni sistem (kaj je dobro, pomembno, lepo, zdravo itd.), le-ta pa usmerja vedenje ljudi. En najbolj izrazitih dejavnikov je poudarjanje kulta “retuširane vitkosti”, zaradi katerega smo ženske le s težavo zadovoljne s svojo postavo ali se ne ukvarjamo z njo.

Delovanje teh dejavnikov se kaže v tem, da se motnje hranjenja pojavljajo različno glede na spol – večinoma za to obliko bolezni zbolijo ženske (več pritiskov za vitkost, da je pomembno skrbeti za druge), tipično starostno obdobje začetka bolezni (puberteta, ko se človek začne več ukvarjati s sabo, kdo je in svojim telesom), povezava z načinom življenja in vrednotami v zahodnih družbah, ki spodbujajo storilnost, tekmovalnost, individualnost – tudi pri reševanju problemov.

4. OSEBNOSTNE LASTNOSTI

Nagnjenost k anoreksiji lahko povečajo nekatere osebnostne lastnosti (pridnost, rigidnost, želja ugajati, pretiran dvom vase, perfekcionizem).
Tveganje za razvoj lahko povečuje okolje, ki poudarja pomen postave, zaradi česar so motnje hranjenja pogostejše pri nekaterih športih (npr. plesalci, baletke, atleti).
Introvertiranost oz. zaprtost vase je prav tako rizična, saj takemu otroku manjka druženja, kasneje pa tudi podpore in izkušnje, da lahko pri reševanju problemov pomaga pogovor.