SVETOVALNI SVET

Vrste motenj hranjenja

Izraz motnje hranjenja pokriva širok spekter “motenj v vedenju okrog hrane”, ki pa se da zožiti na 5 “osnovnih” vrst:
· Anoreksija (anorexia nevrosa) – označuje pretirano zavračanje hrane
· Bulimija (bulimia nevrosa) – basanje s hrano, ki mu sledi bruhanje ali jemanje odvajal, včasih pa tudi drugi načini preprečevanja, da bi dobili energijo iz hrane
· Pretirano oz. kompulzivno prenajedanje (compulsive overeating)

  • Bigoreksija – obsedenost oz. preokupiranost z mišičastim telesom
  • Ortoreksija – obsedenost z zdravo prehrano

Zadnji dve sta novejši vrsti, sicer pa se taka klasifikacija uporablja v psihiatrični diagnostiki.  Pogosto se te vrste med sabo prepletajo; v konkretnih primerih je možno opaziti vedenje iz dveh ali več vrst, ali pa gre za kakšno manj tipično obliko motnjo hranjenja (npr. nočno prenajedanje, žvečenje hrane, ki pa jo oseba ne poje…).

Čeprav vedenje okrog hrane pri posameznih oblikah izgleda zelo različno, nekateri strokovnjaki menijo, da ne gre za povsem ločene motnje, ampak so to le “variacije ene same” (E.D.A., 1992). Res je, da imajo nekatere bulimične ženske za sabo že obdobje anoreksije, da imajo ženske z anoreksijo tudi simptome bulimije (po čemer nekateri sklepajo, da so kljub različnosti motnje hranjenja  “navidezna rešitev” istega življenjskega problema kako živeti sam s sabo in z drugimi, vendar pa je vedenje pri posameznih vrstah motnje hranjenja različno in npr. pri bulimiji gre tako za sprejemanje kot tudi zavračanje hrane, kar ima drugačen pomen kot le zavračanje hrane pri anoreksiji. Poglejmo nekaj značilnosti vsake, a res le osnovno.

Anoreksija
Sam termin pomeni “izguba apetita”, čeprav imajo prizadete normalni tek po hrani, le drastično kontrolirajo svoje uživanje hrane. Imenujejo jo še “zasvojenost s stradanjenjem”. Po ocenah iz Anglije “zboli” zanjo pribl. ena 15-letna deklica na vsakih 150 (Royal College of Psychiatrists). Lahko se pojavi že v otroštvu (primeri tudi 6-letnih), ali kasneje v življenju; najpogosteje pa se začne v obdobju pubertete.

Anoreksija je najekstremnejša in najbolj življenje ogrožujoča med motnjami hranjenja (po ocenah skoraj 20% prizadetih umre, so pa tudi dolgoročne posledice lahko težke: osteoporoza, gangrena, sterilnost, depresije). Zaradi fizičnih posledic stradanja iin podhranjenosti se ljudje z anoreksijo vedejo drugače kot bi se sicer, če bi jedli “normalno”.

Pogosto se začne s “čisto navadnim” hujšanjem. Ženska oz. deklica meni, da bo bolj vitka srečnejša, lepša in bolj samozavestna. Za dieto se lahko odloči iz navidezno nepomembnih razlogov, kot je prihajajoče poletje, premajhne kopalke, odstopanje od predpisane teže za njeno velikost po raznih tabelah. Vendar se v tej fazi še ne more govoriti o anoreksiji. V to se običajno hujšanje sprevrne takrat, ko ženska ne neha hujšat, tudi ko doseže svoj cilj v kilogramih. Ob tem odklanjanje hrane lahko dobi psihološki pomen – postane simbolno izražanje čustvenih potreb. Anorektično dekle npr. ne bo pokazalo, da se slabo počuti, ampak bo stradalo, da bi ji bilo bolje. Tudi ne bo jedla, ko je lačna, ampak bo raje skrivaj gledala kuharske knjige. To stradanje je lahko dolgo skrito in zasvojenost prinaša telesu vse več ugodja, postane normalno stanje, na katerega se telo privadi, kar človeku otežuje prekiniti odvisnost.
Okolica v začetku odobrava hujšanje in s tem kaže naklonjenost trudu osebi, ki hujša. Morda je to celo ena redkih priložnosti, ko ljudje okoli anorektične osebe pokažejo, da jo opazijo. Nič čudnega torej, da se osebi zazdi, da bo še boljša, če bo še naprej hujšala. Njeni občutki lastne vrednosti postanejo prav odvisni od hujšanja, ki ji daje zadovoljstvo, občutek uspeha in celo energijo za nadaljne odrekanje hrani.

Hujšanje se nadaljuje tudi potem, ko ljudje okoli te osebe opazijo, da “nekaj ni v redu”, tudi potem, ko se že zbojijo za zdravje ali življenje anorektične osebe. Hujšanje se stopnjuje do te meje, da oseba je vse manj, pa še hrano si razdeli na dovoljeno (sadje, zelenjava, mlečni izdelki iz posnetega mleka) in prepovedano (kruh , maščobe, počasi tudi beljakovine, vse sladko). Da bi laže premagovala lakoto, ki se oglaša, poveča fizično aktivnost – za krepitev volje, zaposlitev telesa in duha, tudi za hujšanje, včasih za kaznovanje, ker je jedla. Od številke na tehtnici, ki kaže, ali je dovolj stradala in telovadila, je odvisno razpoloženje ob začetku dneva. Anorektična pride v svojem stradanju do točke, ko ne more več sama nazaj v “normalno” hranjenje. Celo organizem se počasi adaptira in prilagodi na to pomanjkanje energije – dela upočasnjeno in z rezervami.

Kljub njeni naravnanosti do uživanja hrane pa ima prizadeta običajno velik interes v hrani – a predvsem v pripravi za druge.

Anorektična oseba počasi zreducira spanje, počitek, stike z drugimi ljudmi, ker ji hrana postane tako pomembna. Odrekanje ji daje občutke moči, a vseeno trpi za osamljenostjo, občutki, da se bo zrušila, da nikoli ne zmore jesti “dovolj malo”.

Zanimive so interpretacije, kaj pomeni zavračanje hrane pri anoreksiji:

# simbolen upor proti patriarhalni družinski ureditvi in obstoječi  razporeditvi moči v njej
# otrokov odgovor na krizo v družini
# oblika zavarovanja in zanikanja same sebe in svojih potreb
# ”tihi poskus” biti slišana, opažena, ko je v družini prepovedano izražanje tako imenovanih. “negativnih čustev”. Oseba z anoreksijo zaradi svojega hujšanja zares postaja vse bolj opazna, vprašanje pa je, koliko jo razumejo.

Izjave prizadetih o njihovem otroštvu kažejo, da so bile pridne, da so se trudile ustreči pričakovanjem drugih – navzven so delovale srečne, vzorne, tudi če to ni ustrezalo njihovim dejanskim občutjem. Pogosto že od malega dalje ne čutijo , da bi jih drugi imeli radi kot osebo, pač pa jih morebiti cenijo le zaradi njihovih dosežkov in torej zares ne skrbijo zanje.

Anoreksijo lahko vidimo tudi kot kompromis med enako močnimi potrebami za odvisnostjo kot tudi neodvisnostjo. Mnoga dekleta z anoreksijo prihajajo iz zaprtih družin, ki spodbujajo otroke k trdni povezanosti znotraj družine. Dekle si želi zapustiti družino in zaživeti zunaj nje, a dvomi, da je tega sposobna, tako da si še vedno želi pozornosti iz družine. Kot rešitev nezavedno izbere anoreksijo, kjer s strogim obvladovanjem svojega telesa sporoča, da sama odloča o svojem življenju, istočasno pa s tem ko zboli, vidno kaže, kako rabi skrb drugih.


Bulimija
Ima tudi bolj neprijazno ime – “volčja lakota” – ker pojedo velike količine hrane v kratkem času, a redko zaradi resnične fizične lakote. Da bi se “ubranila posledicam” skrivnega basanja, se zaužite hrane “znebi” z bruhanjem, jemanjem odvajal, stradanjem ali/in povečano fizično aktivnostjo. Bulimija je za prizadeto lahko nekaj, kar takorekoč kontrolira njeno življenje, ko večji del svojega časa porabi za razmišljanje o hrani, nakupovanje, basanje in na koncu, kako se pojedenega znebiti. Vse to dogajanje okoli hrane pa spremljajo intenzivna čustva sramu, krivde in sovraštva do same sebe. Tim. “basanje” pomeni pojesti velike količine hrane, predvsem visoko kalorične, ki se je prizadeta običajno izogiba, npr. sladkarije, mastna hrana, kruh… Prizadeta je lahko v času basanja tako “ven iz kontrole”, da je tudi surovo hrano (tako, ki sicer rabi kuhanje), zamrznjeno ali ostanke iz smeti.  Vse to počne naskrivaj. Ko pa uživa hrano skupaj z drugimi, ne izstopa iz  povprečja.

Poleg konkretnega vedenja, ki je povezano s hrano (nakupovanje, skrivanje, pripravljanje in uživanje hrane, bruhanje) se prizadeta tudi ogromno časa ukvarja z mislimi na hrano – jesti ali ne, kaj nakupiti, koliko denarja porabiti za “pojedino”. Pa tudi velik del njenega čustvenega sveta je povezan s hrano (npr. zmagoslavje, če uspe premagati slo po hrani, strah ob občutku lakote, jeza in panika, če nima možnosti ustreči “volčji lakoti”, žalost, sram in sovraštvo do sebe, če je popustila želji po gori hrane in potem bruhala…).

Strokovnjaki so si edini, da je daleč bolj razširjena kot anoreksija. Po nekaterih statističnih ocenah (za Anglijo, 1992) je med odraslimi ženskami 3% takih z bulimijo, lahko pa jih je še več zaradi že omenjenih razlogov (skrivnostnost, ne zelo očitne fizične posledice…). Običajno se začne okoli 15. – 20. leta – v času začetkov osamosvajanja in večjih življenjskih sprememb (odločitev za študij ali delo, odločanje o stilu življenja), kar lahko tudi vpliva na razvoj bulimije, posebej ob  večjih dvomih vase in močnejših občutjih manjvrednosti. Če je nekje “zadaj” še kakšno travmatično doživetje (npr. razveza staršev, različne oblike nasilja v družini, spolne zlorabe, izguba ljubljene osebe), je še toliko več možnosti, da posameznica razvije bulimijo.

Za okolje navadno bulimija zelo dolgo ostane skrita. Prizadete se sramujejo svojega početja s hrano in se večinoma trudijo, da bi na zunaj izgledale samozavestne, srečne in uspešne. Običajno je njihova teža v mejah normale in ko jedo z drugimi, sploh ne izstopajo. Prav zaradi skrivanja, časa, ki ga zahteva bulimija in zaradi ogromno sramu, je bulimija od vseh motenj hranjenja najbolj izolirajoča, sramotna in prizadete so v resnici precej nesrečne, z nizkim samospoštovanjem in pogosto vse bolj potrte, obupane, depresivne.

Prizadete sovražijo svojo bulimijo. Bruhanje ali jemanje odvajal jim je lahko način samokaznovanja za “ogabno skrivnost”. Mnoge prizadete o svojem vedenju, ko jih napade neubranljiva sla po hrani, izjavljajo, da je to skrita plat njihove osebnosti (zanimivo, da so sicer prizadete običajno uspešne, na videz srečne in brez večjih težav) – “demonski glas”, ki mu morajo ustreči ne glede na svojo odločitev.

Kompulzivno prenajedanje
Poglejmo, kaj pomeni kompulzivno prenajedanje za avtorico Susie Orbach:
· uživanje hrane, ko nisi fizično lačen
· občutek, da ne moreš kontrolirati svojega hranjenja, ki ga skušaš utišati z dietami 
· za razmišljanje in skrbi okrog hrane in svoje teže porabiš veliko časa
· čutiš, da si grozna, da se ne moreš obvladati
· navduševanje nad vedno novimi dietami (ki obljubljajo čudeže).

Medicinsko prepoznano kot motnja hranjenja je bilo v Angliji šele leta 1991. Ugotovljeno je precej več prizadetih kot za druge motnje hranjenja – okoli 12% in med njimi je večji delež moških kot pri anoreksiji in bulimiji. Pogostejše so v poklicih, kjer se delo vrti okrog hrane ali človekovega izgleda.
Prizadeti se čutijo prisiljeni jesti tudi, ko niso zares lačni – uporabljajo hrano, da obvladajo strah, osamljenost, stres, neudoben odnos, jezo ali agresijo. Pojedo toliko, da že občutijo neudobje ali bolečino, običajno naskrivaj, z občutki krivde ter kesanja. Zaradi svojega odnosa se počutijo požrešne, debele (tudi, če to še zdaleč niso) in slabiče. Tudi pri tej obliki je hrana lahko nadomestilo za izražanje čustev, ki jih prizadeti ne upa ali zna izrazit. Ta čustva oseba potlači, lahko pa gre tudi za naučeno vedenje, ki ga človek pozna iz družine. Drugim daje hrana občutek moči in boljše počutje v telesu, ki zavzema več prostora,  daje občutek varnosti, zaradi “neprivlačnosti” ščiti pred spolnostjo, močnejše telo pa se tudi zdi na zunaj manj ranljivo kot drobno.

Včasih so ljudje, ki pretirano jedo, že genetsko močnejši in sicer občasno z dietami skušajo doseči ideal vitkosti, a ko vidijo, da jim to ne uspeva, se “tolažijo” s hrano.
Prav ljudje s tem problemom so “zlata jama” za veliko vejo industrije, ki se ukvarja s hujšanjem (dietna hrana, nizkokalorične sladkarije, napitki in drugi pripravki, pripomočki, knjige in tečaji.). 

Ortoreksija

imenovana tudi obsedenost s pravilno prehrano, je novejša oblika prehranskih motenj. Uživanje zdrave hrane je vsekakor koristno, toda nekateri to dejstvo priženejo do skrajnosti. Takrat zdrava prehrana začne omejevati posameznikov vsakdan, se stopnjuje v motnjo, ki ima vedno bolj stroga pravila in “požre” vedno več časa. 

Ker ne morejo jesti hitre hrane, ki je dostopna na vsakem koraku, začenjajo obroke vsakodnevno nositi s seboj. Celo običajna hrana v službeni menzi jih že “ogroža”, tako da se izogibajo prilikam druženja, ko je vključena hrana. Precej pa se osamijo tudi zato, ker vedno več časa porabijo za nabav in pripravo zdrave hrane.

Ljudi z ortoreksijo na drugi strani vsakič, ko občutijo željo po ‘prepovedani’ hrani, muči občutek krivde, to pa jih sili v samokaznovanje s še ostrejšimi pravili ali vzdržnostjo. Gre za podobno obnašanje kot pri osebah z bulimijo ali anoreksijo.