Motnje hranjenja oblika zasvojenosti, ki pogosto dolgo ostane prikrita ali pa oseba ne prizna, da ima težave. V preteklosti so motnje hranjenja veljale za žensko bolezen, vendar danes vemo, da temu ni tako in da zaradi njih trpijo tudi moški, čeprav delež žensk še vedno ostaja večji. V povezavi z nastankom motnje hranjenja vedno govorimo o dejavnikih, ki so pripomogli k razvoju motnje ter o sprožilnih dejavnikih motnje.

Vzroki so globlji, pogosto nejasni in potlačeni, zaradi česar se jih oseba včasih ne zaveda. Sprožilni dejavniki niso del preteklosti, temveč dražljaj v sedanjosti, ki sproži krize in ponovitve destruktivnosti gledee hrane. Nikoli ne govorimo o enem vzroku. Bolj primerno je govoriti o spletu dejavnikov, saj ti zajemajo več skupin in sooblikujejo motnjo. Za vsako obolelo osebo je splet dejavnikov edinstven, zato je potrebna individualna obravnava, ki osebi pomaga analizirati dejavnike, ki so doprinesli k razvoju motnje.

VRSTE MOTENJ HRANJENJA

Motnje hranjenja so pojav preokupiranosti s hrano in tisti, ki jih imajo, ponavadi govorijo o občutku ujetosti v »začaran krog« okoli hrane. Pogosto se pri posamezniku prepletajo ali prehajajo vedenja iz različnih motenj, lahko pa jih tudi delimo v naslednje glavne skupine:

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE  – glavna značilnost je prenajedanje kot uživanje (pogosto velikihkoličin) hrane in izguba nadzora nad hranjenjem. Je najpogostejša motnja hranjenja, ki ima za posledico pogosto preveliko težo in s tem tveganje za mnoge zdravstvene probleme. Poleg tega imajo osebe pogosto občutke sramu in krivde, kar negativno vpliva na samopodobo in socialne stike.

ANOREKSIJA – zanjo je značilno omejevanje vnosa hrane in velik padec telesne teže (običajno ITM 18 ali manj). Oseba izgubi občutek nadzora nad hranjenjem in večino pozornosti usmeri na hrano, telesno težo in telesni videz. Poleg stradanja lahko uporablja še druge »metode za hujšanje«, kljub nizki teži pa se vidi debelo, oz. se boji zrediti.

BULIMIJA  – pri njej obdobjem prenajedanja sledi bruhanje, zloraba odvajal in diuretikov, stradanje ali prekomerna telesna aktivnost. Oseba izgubi občutek nad hranjenjem, običajno pa pridobi orgomno občutkov sramu. Teža običajno ostaja v mejah normale, zaradi česar motnja pogosto ostane prikrita.

ORTOREKSIJA – je novejša motnja, povezana z modo zdrave hrane. Pomeni obsedenost z zdravo prehrano, pri čemer oseba vso pozornost usmeri na neoporečnost zaužite hrane. Pozornost usmerja na nakupovanje in pripravo hrane, ki ne sme odstopati od njenih kriterijev zdravja. Zaradi izločanja večine živil se pojavi podhranjenost in pomanjkanje hranilnih snovi, telesne posledice pa so lahko podobne tistim, pri anoreksiji nervozi.

BIGOREKSIJA – prav tako spada med novejše motnje in pomeni obsedenost z mišičastim telesom in pretiravanje s telesno vadbo. Povezana je z modo popolnega (ponavadi fotošopiranega) izklesanega telesa, zaradi česar oseba večino časa nameni telesni vadbi. To stopnjuje do ekstremov in zato začne opuščati druge aktivnosti.

Skupno vsem motnjam hranjenja je, da gre v ozadju škodljivega vedenja za kompleksne vzroke in dejavnike, ki so pripeljali do motnje. Hrana je zgolj sredstvo komuniciranja in blaženja stisk. Motnje hranjenja imajo številne škodljive posledice na telesni, duševni in družbeni ravni, zaradi česar je potrebna ustrezna pomoč. Ljudje smo različni, zato mora vsak zase najti pravo obliko pomoči, ni univerzalnega pravila in recepta, saj vsakemu pomaga nekaj drugega.

Tipologija vzrokov oz. dejavnikov motenj hranjenja

BIOLOŠKI DEJAVNIKI PSIHOLOŠKI in DRUŽBENI DEJAVNIKI  SOCIOKULTURNI DEJAVNIKI OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI
Dednost je lahko dejavnik, ki vpliva na razvoj motnje hranjenja. Tveganje se šepoveča posebej poveča v primeru, ko je imel motnjo hranjenja sorodnik v prvem kolenu sorodstva.

 

Družina ni vzrok za nastanek, lahko pa spodbuja ali vzdržuje neželeno vedenje. Pomembno je odkriti škodljive vedenjske vzorce v družini (npr. močan nadzor staršev nad otrokovimi odločitvami, ki ovira razvoj avtonomije, nejasna komunikacija med člani družine, prepoved izražanja neprijetnih čustev, spodbujanje k perfekcionizmu ipd.).

 

 

 

Sociokulturni dejavniki so povezani s sistemom vrednot in norm, ki veljajo v družbi. Sodobna družba določa vrednotni sistem, ki ceni vitko telo, treniranost pa tudi tekmovalnost, storilnostno naravnanost in   perfekcionizem, kar pripomore k razvoju motnje hranjenja. Tudi socializacija, ki spodbuja deklice k pretirani pozornosti k lepoti, zunanjemu videzu, skrbi za druge, odvrača posameznice, da bi bile pozorne na svoje potrebe in čustva, tako da jim hrana lahko postane ventil. Na nagnjenost k razvoju motnje hranjenja vplivajo osebnostne značilnosti, kot so perfekcionizem, storilnostna naravnanost, želja ugajati drugim, pretiran dvom vase, pridnost in rigidnost pa tudi zaprtost vase (ko oseba težko deli življenje z drugimi in težje navezuje zdrave odnose).